Prvi slovenski traktor Limb se je razvijal s pomočjo finančnih sredtsev, ki jih je vložila Sava.
Sava je velik holding, ki je v tistem času, vsake toliko mahnil proti kakšnemu projektu, ker je pač denar nekam treba dati.
Iz osnovne proizvodnje gum, se je Sava usmerila še v dodatne dejavnosti in ena izmed njih je bila razvoj traktorja Limb.
Strategijo njegovega razvoja so spisali v Mariboru, na območju kjer je stal nekdanji Tam, je pa ta strategija na začetku zajemala najprej razvoj različnih modelov traktorjev, potem pa tudi njihovo prodajo.
Na papirju je tako bilo planirano, da se bo razvoj slovenskega traktorja dejansko začel s 60 konjskim traktorjem, nadaljeval pa z 80 in 85 konjskim, nato pa z 90 konjskim, po tem, ko bo prodaja prvih že enkrat stekla.
Posamezni modeli bi naj imeli različne verzije, med njimi pa so bili najbolj popularni forestry version, pa nakladač iz Madžarske ipd…
V proizvodnji in pri sestavljanju traktorja povsem na začetku, v nekdanjih prostorih Save, ki je na Ptuju proizvajala gume, je delalo cca. 30 ljudi. Slabih 20 jih je bilo zaposleno v režiji. Uprava je imela dva direktorja: tehničnega in prodajnega – že to pa je bilo nevsakdanje, ker se vsaj ponavadi dobra ladja vodi tako, da jo upravlja eden.
V strategiji je bila predvidena prodaja okrog 400 traktorjev se mi zdi, da v prvih dveh ali treh letih.
Seveda je eno papir, drugo pa realnost.
Traktor , osemdesetica, je bil predstavljen na radgonskem sejmu in potem se je prodaja začela. Počasneje seveda kot je bilo planirano in predvideno.
V nabavi za dele traktorja je delalo cca. 5 ljudi, v štartu je bilo komercialistov pri prodaji 3.
S časom, ko se je videlo, da bo treba pritisniti na plin, predvsem pri prodaji, se je začela prodajna ekipa jačati, sicer pa je vse skozi bila glavna težava slovenskega traktorja, v bistvu zelo preprosta.
Kalkulacija enostavno ni šla skozi.
Če nekaj sestavlja 30 ljudi, 20 pa jih pri tem sugerira in pomaga, da je traktor sestavljen sploh skupaj in, da pride na trg, pač to ne more dolgo piti vode.
Pa, če si pogledal preprosto izračunico pri prodaji enega samega traktorja, se je videlo, da je nekaj narobe.
Slovenski traktor je temeljil na samih priznanih komponentah: Perkins, Carrraro, Bosch, pnevmatski sedeži,….
Res, da je to bilo zaradi tega, da bo prodajno bolj zanimiv, a to mu je tudi dvignilo ceno.
Ki pa je za nov produkt in za produkt, ki stane okrog 23.000 evrov enostavno preveč -še posebej, če je konkurenca npr. Zetor ali pa kateri drugi, ki je na trgu že vrsto let in celo desetletja.
Kmalu po prvih dveh modelih (60 in 80), je sledila še prenova. Ker je bilo ugotovljeno, da sta prva dva modela, enostavno dizajnersko preveč zadaj.
In nastala sta res dva lepa traktorja na oko, z dobrimi komponentami, a spet z nevzdržno kalkulacijo.
Če si seštel strošek nabave materiala in odšel od tega ceno, ki smo jo na trgu dejansko dosegali ob prodaji, je bila že ena sama prodaja v minusu.
Brez štetih stroškov najemnine za halo, kjer so se traktorji sestavljali (pazi logiko – najemnino je zaračunavala kar sama Sava, ki je investirala razvoj traktorja), brez stroškov dela in brez upoštevanja časa, koliko je sploh potrebno, da se en traktor sestavi skupaj.
Skratka, zgodba, tudi, ko se je prodal en traktor (ali pa 9 ali 10 v paketu za tujino) ni pila vode. V vsakem primeru ni šlo skozi.
Glavni problem je bil v tem, da je sava večino denarja usmerila v razvoj traktorja. Zato pa so lahko v treh ali štirih letih nastali štirje modeli in en kup njihovih različic, ni pa se uspešno prodajal niti prvi model.
Nov model bi se moral že vsaj delno financirati iz prodaje prvega.
